Zdaj govori nevrologinja in predsednica Humanitarčka

»Vsi si želimo, da bi jih bilo čim manj. Projekt smo zasnovali z željo, da se vendarle nekaj premakne. Vedno več jih je, ne gre za dejstvo, da mi ne bomo zmogli, ampak predvsem za to – kaj pa bo z vsemi starostniki v Brkinih, Prlekiji, na Krasu? Teh mi ne moremo najti, zato je nujno, da jih ljudje najdejo.«

»Preden smo ugotovili, kje je doma, je preteklo pet dni. Gospo smo našli s pljučnico, potrebovala je takojšen prevoz v bolnišnico, a je čez manj kot dva dni umrla. Diagnoza: kaheksija, dehidracija, pljučnica. Po domače, shirana, dehidrirana, bolna.«

»Ta zgodba me je zelo prizadela. Gospa je bila upokojena učiteljica, ki je na tak način končala življenje le nekaj metrov iz urbanega okolja, nekaj metrov od ljudi, ki jih je pomagala izšolati. Doma je imela samo napol pojedeno margarino in jabolka, malo mleka ter plesniv kruh. To je bilo vse od hrane. Na začetku smo mislili, da jo je nekdo izropal, a ni bilo tako. Gospa je dobesedno shirala.«

»Predvsem njihovo dojemanje revščine in začetno zavračanje pomoči. To je obenem tudi problem družbe, ki stigmatizira revščino.«

»Vida M. je moja rakava rana. O njej nas je obvestila prodajalka iz vasi, češ da je že dolgo ni videla v pekarni in da naj bi bila doma precej daleč iz vasi, na hribu.«

»Sama verjamem, da so ljudje dobri in dobronamerni, a se pogosto zgodi, da v želji po klikih in lajkih ne razmišljajo nekaj korakov naprej.«